Ljubljana, 29. maj 2008

Izjava za javnost - Zeleni klin

Namen pobude Zeleni klin ni toliko v aktivizmu, kot v strokovni argumentaciji, za optimalen razvoj Ljubljane, predvsem v segmentu poseganja na zelene površine. Najbolj konkretno želimo izpostaviti sporno širitev pozidave na SV oz. Bežigrajski zeleni klin s projektom Novi Bežigrad.

Občinski prostorski načrt (OPN) je zavezan k trajnostnemu razvoju, povečevanju in ohranjanju bivalne kakovosti in delovanju v širšem javnem interesu in v skladu s potrebami mesta. OPN MOL v nekaterih pogledih sicer predstavlja velik napredek od svojih predhodnih planov, vendar predvsem v dveh segmentih bistveno krši lastna načela: 1. predvideva preveč novih cest. Iz primerov dobre prakse v tujini vemo, da nove ceste in širitve cest pomenijo le povečanje osebnega prometa in dolgoročno ne pripomorejo k boljši pretočnosti. Rešitev Ljubljanskega prometa je izključno v dajanju prednosti javnemu in kolesarskemu prometu. Nove ceste pa pomenijo samo veliko novih družbenih in okoljskih problemov. 2. predvideva preveč novih zazidljivih površin na kmetijskih in gozdnih zemljiščih (čez 1000 ha). Res je, da ima Ljubljana potrebe po novih razvojnih površinah, predvsem stanovanjskih, vendar ne toliko, kot jih odpira OPN. Investicijski zagon, ki ga ustvarjajo visoki dobički pri gradnji stanovanj, bi morali izkoristiti za oživitev zapuščenih industrijskih območij. Če pa investitorjem hkrati ponujamo pozidavo zelenih površin, kar je za njih bolj ugodno, nam po padcu nepremičninskih cen ne bo ostalo nič zelenega, le veliko praznih, degradiranih prostorov.

Ironično je, da se v OPN strateško določi t.i. zelene kline, to so zelena območja med kraki pozidave ob glavnih vpadnicah, za glavne nosilce rekreacije in ekoloških funkcij. Vendar se plan te zaveze v svojem izvedbenem delu ne drži; konkretno na območju Bežigrajskega klina predvideva skoraj popolno pozidavo tega pomembnega rekreacijskega območja.

Obravnava tega prostora kot navadne kmetijske površine kaže na nepoznavanje dejanskega stanja. Resda polja obdelujejo tomačevski kmetje, a tu so tudi sprehajalci, tekači, kolesarji. Priljubljena in obljudena ni le Pot spominov, ampak tudi kolovozi med njivami in nekatere neobdelane travnate površine. Prednost bežigrajskega zelenega klina kot rekreacijskega območja je tudi v tem, da je ravninski in vizualno odprt, med tem ko sta preostali dve večji zeleni površini v mestu - Rožnik in Golovec, hribovita in gozdnata. Omogoča še drugačne načine športa in rekreacije, predvsem pa ohranja vizualno povezavo centra mesta, preko tomačevskih polj, proti Kamniško-Savinskim Alpam. To območje »diha« in daje značilen, v Ljubljani edinstven občutek odprtega prostora.

Bežigrajski zeleni klin ima tudi pomembno ekološko vlogo. Gre za vodovarstveno območje, ki omogoča pronicanje vode v podtalnico in ki se bo drastično zmanjšalo že z gradnjo štadiona, nakupovalnega središča, kampusa ter širitvijo Žal. Poleg tega poteka v tej smeri pomemben mestni prezračevalni koridor, brez katerega se v Ljubljani obeta še malo bolj ekstremna klima.

Ob vseprisotnem zavzemanju za trajnostni razvoj je poseganje v zelene kline in preganjanje kmetijstva z najboljših pridelovalnih površin precej nenavadno in neiskreno, sploh ker še zdaleč niso izčrpane možnosti notranje širitve mesta na praznih degradiranih območjih. Novi Bežigrad zato pomeni neutemeljeno širitev urbanizacije, ki je bolj odraz kapitalskih apetitov kot dejanskih potreb mesta in njegovih prebivalcev.

Pri pobudi Zeleni klin se zavzemamo, da bi se vsaj celoten preostanek površin v bežigrajskem zelenem klinu po izgradnji kampusa, štadiona in nove ceste, ohranjal kot simbiozno kmetijsko-rekreacijsko območje, dolgoročno pa prestrukturiral v pravi mestni park, ki ga Bežigrad močno potrebuje.

Za zeleni klin,
Jure Hrovat